»Iz kuhinje grem v shrambo, pa vmes pozabim, po kaj sem bila namenjena.« »Gledam ga, vem, kdo je, pa se ne morem spomniti njegovega imena.« »Iščem besedo za neko stvar, pa se je nikakor ne morem spomniti.« »Nikoli prej mi ni bilo treba zapisovati stvari, zdaj pa si moram zapisati domala vse.« To so nekateri najpogostejši odgovori bolnikov, ki jim na začetku nevropsihološkega pregleda zastavim vprašanje, zakaj so se oglasili v nevropsihološki ambulanti.

Starejši ljudje se dostikrat ustrašijo, da so kognitivne motnje predstopnja demence in da so njihove težave nevrološkega izvora, vendar pa kognitivne težave še ne pomenijo nujno demence. Vsi smo se že znašli v situaciji, ko smo bili pod velikim stresom ali pa na primer neprespani in nam spomin ni služil tako, kot bi si želeli. Te težave seveda ne pomenijo demence, temveč začasno poslabšanje v kognitivnem funkcioniranju zaradi drugih dejavnikov.

Demenca predstavlja kognitivno funkcioniranje, ki se pomembno razlikuje od normalnega starostnega upada, za postavitev diagnoze demence pa mora biti nujno zadoščeno naslednjim štirim kriterijem: (a) predhodno normalno kognitivno funkcioniranje, (b) motnje v funkcioniranju večjega števila kognitivnih procesov, (c) težave s samostojnim funkcioniranjem v vsakodnevnem življenju ter (d) prisotnost organskega vzroka, s katerim je mogoče pojasniti kognitivni upad. Še ne dolgo nazaj je bila diagnostika usmerjena predvsem v diferenciacijo različnih bolezni, ki vodijo v demenco, danes pa se zelo poudarja pomen t. i. zgodnje diagnostike. Najnovejša odkritja na področju proučevanja demenc so namreč pokazala, da je mogoče določene spremembe (strukturne, presnovne, elektrofiziološke, likvorske, nevropsihološke) odkriti že vrsto let preden se demenca dejansko pojavi. Zgodnja diagnostika demenc je zelo pomembna, saj so številne študije pokazale, da je uspešnost zdravljenja večja, če začnemo z njim z zgodnejših fazah. Poleg tega nam zgodnja diagnostika omogoča tudi boljše razumevanje procesa nevrodegeneracije ter s tem odkrivanja morebitnih bolj učinkovitih zdravil. Nezanemarljive pa so tudi psihosocialne implikacije zgodnejše diagnostike (npr. informiranje bolnika in svojcev, bolj varno funkcioniranje v vsakodnevnem življenju, več časa za sprejemanje bolnika ter svojcev z demenco). S tega vidika je zelo pomembna relativno nova klinična entiteta, t. i. blaga kognitivna motnja, ki predstavlja nekakšno vmesno stanje med zdravim staranjem in demenco. Epidemiološke študije so pokazale, da imajo bolniki z blago kognitivno motnjo večjo verjetnost za pojav demence kot posamezniki brez blage kognitivne motnje. Tudi na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana je v zadnjem času diagnostika usmerjena predvsem v zgodnje odkrivanje demence. Kognitivne motnje so zelo kompleksne in lahko nastanejo kot posledica zelo različnih dejavnikov, zato je za čim boljše razumevanje bolezni pomembna timska obravnava. To pomeni, da strokovnjaki različnih specialnosti podamo svoje strokovno videnje bolnika, v timskem posvetu pa se odločimo, kakšna je najverjetnejša diagnoza in potencialna terapija za posameznega bolnika.

Pregled pri nevropsihologu je torej le ena od vmesnih »postaj«. Nevropsiholog skuša v diagnostični fazi pri bolniku s kognitivno motnjo oceniti, ali njegovo kognitivno funkcioniranje pomembno odstopa od normalnega, poleg tega pa želi ugotoviti tudi na katerih področjih najbolj odstopa. Znano je namreč, da vse bolezni možganov ne vodijo v isti tip demence. Demenca pri bolniku z Alzheimerjevo boleznijo bo na primer drugačna kot demenca pri bolniku s Huntingtonovo ali Parkinsonovo boleznijo, drugačna pa bo tudi predpisana terapija. V kolikor nevropsiholog sumi, da bi bile lahko bolnikove kognitivne težave tudi posledica motenj v čustvovanju, skuša diagnostično obravnavo razširiti ter oceniti potencialen vpliv motenj v čustvovanju na kognitivne težave. Ker gre pri bolnikih z demenco dostikrat tudi za motnjo uvida v lastno kognitivno funkcioniranje, so opažanja ter komentarji svojcev nepogrešljiv vir informacij, zato jih nevropsiholog dostikrat vključi v obravnavo. Nevropsiholog primerja rezultate vsakega bolnika s testnimi normami, ki so izračunane glede na starost in izobrazbo. Predvsem za bolnike, kjer obstaja velika verjetnost degenerativnega procesa, nevropsiholog vedno priporoča kontrolni pregled čez eno leto, da lahko oceni morebitne spremembe. Nevropsiholog opiše svoje rezultate v izvidu, diagnoza pa se vedno postavi v posvetovanju z ostalimi člani tima na osnovi vseh opravljenih preiskav.

V terapevtskem smislu nevropsiholog bolnike s kognitivnimi motnjami (sploh tiste v zgodnjih fazah) usmerja k različnim strategijam za boljše pomnjenje, poleg tega pa jih tudi izobražuje o različnih nefarmakoloških preventivnih dejavnikih, ki upočasnjujejo nastanek demence (umsko delo, fizična vadba, spalna higiena, zdrava prehrana …). Nikoli pa seveda ne smemo pozabiti tudi na psihoterapevtsko podporo, predvsem v smislu pomoči pri soočanju z boleznijo – ta je usmerjena tako k bolniku samemu kot tudi k svojcem.

Viri

• Brezovar, S. (2011). Prej je bolje: biološki, kognitivni in afektivni napovedniki Alzheimerjeve bolezni.
• Kirshner, H. S. (2002). Behavioral Neurology: Practical Science of Mind and Brain. Boston: Butterworth-Heinemann.
• Miler, B. L. in Boeve, B. F. (2011), The Behavioral Neurology of Dementia. Cambridge: University Press.